Search
  • Barbara Kužnik

Tokrat smo si gledali v oči


My personal view after Brussels attacks, that was published today in the Slovenian daily VEČER. (English translation coming soon)

Dan potem se življenje poskuša vrniti v normalne tirnice. Teroristična napada na letališču in podzemni postaji sta za seboj sta pustila razdejanje, bolečino in negotovost. Ranila sta mesto in prav vsakega izmed nas.

Bruselj nikoli ni bil moje mesto. Tako kot še mnogo drugih sem tu le začasno. Poskušam ga vzljubiti in po skoraj štirih letih sem na dobri poti, da ga enkrat bom. Po torku bo to še težje.

A ko sem ob minuti molka na osrednjem prizorišču žalovanja na trgu Place de la Bourse skupaj s tam zbranimi ploskala ob vzklikih "Viva la Belgique" (Živela Belgija!) in "Nous sommes unis" (Enotni smo!), sem imela solzne oči in cmok v grlu.

Na letališču ali na tistem prekletem metroju bi lahko bila tudi jaz ali kdo od mojih najbližnjih. V trenutku tišine sem se zavedela, da sem ranjena. Tako kot vsi. Postala sem ena izmed njih. #jesuisbruxelles

V mesto sem se dan potem odpravila na lastno odgovornost. Ob negodovanju družinskih članov in prijateljev, češ kako mi kaj takega sploh pade na pamet. A mirnost in odmaknjenost četrti, kjer z družino živim, popačita sliko pravih emocij strtega mesta.

Tako kot naša, sicer zadnja postaja podzemne železnice linije M1 so bile popolnoma zastražene tudi vse druge postaje v mestu, obratovalo je le nekaj podzemnih linij, promet v centru je bil prekinjen, vozili so nadomestni avtobusi.

Od doma do središča mesta so me oboroženi specialci pregledali vsaj šestkrat.

Na metroju ljudje ponavadi buljimo v svoje pametne telefone, beremo ali zremo v prazno skozi okno. Tokrat smo si gledali v oči. Nasproti mene je sedel moški s kapo, temnejše polti in s črno torbo. Globoko je dihal in verjetno je opazil negotovost v mojih očeh. Nasmehnil se mi je. Nasmehnila sem se nazaj in obema je odleglo. Sem goreča zagovornica drugačnosti in človekovih pravic, toda začela sem postajati sumničava na način, ki mi ni všeč.

A to je le ena od stvari, na katere se bomo morali navaditi. Četudi se mesto po velikem šoku poskuša vrniti v normalnost, smo ljudje previdni. Ulice so prazne, igrišča samevajo, tudi velike gneče na običajnih mestih ni. Videti je, kot bi večina ostala doma.

Že na dan napadov so tudi nas obvestili, da bo mednarodna nemška šola, kamor hodi starejša hči, ostala zaprta. Javni vrtec (ecole maternelle), ki ga obiskuje mlajša, je bil, kot vse javne šole, odprt. A glede na najvišjo stopnjo ogroženosti veljajo posebna pravila. Starši se ne smejo zadrževati v šolskih prostorih, vstopajo lahko le pri enih vratih in pod nadzorom šolskega osebja. Vse zunanje aktivnosti za otroke, tako v šolah kot v vrtcih, so odpovedane. Starše prosijo, naj spremljajo obvestila na šolskih spletnih straneh, a za zdaj velja, da so javne šole odprte, dokler svet za nacionalno varnost ne odloči drugače. Naša šolska tajnica mi je povedala, da je včeraj manjkala več kot polovica učencev. Starši so se torej odločili, da je varneje ostati doma.

Nekateri so zaradi četrte stopnje ogroženosti svoje otroke poslali k starim staršem, drugi so se nekoliko predčasno odpravili na velikonočne počitnice. Naša ulica ni bila izjema. Tudi sosedov osemletnik je ostal pri očetu, medtem ko je morala mama v službo v centru mesta. Večer prej se je na naši terasi jezila: "Strahopetci! Navadni strahopetci so." Nizozemka v poznih tridesetih je v Bruslju že skoraj dvajset let.

Po težkem dnevu slabih novic smo sosede iz naselja ob kozarcu vina skupaj razmišljale, kako naprej. "Vem, da razmišljam bolj konzervativno kot ti," mi je rekla, "a kot devetnajstletnica sem živela v Molenbeeku (zloglasna četrt, kjer je odraščal tudi Salah Abdeslam, op. p.). Tam sem doživela vse najslabše stvari v življenju - rop, streljanje, celo poskus posilstva." Obmolkne in potem nadaljuje: "Povedati hočem, da je bil Molenbeek nevaren že pred dvajsetimi leti. V želji, da bi ljudi bolje integrirali, so postali preveč tolerantni. In tako je nastalo gnezdo radikalcev pred njihovim nosom. Policija in obveščevalne službe so strahopetne. Ves čas so vedeli za to, a v politično korektni maniri niso pravočasno ukrepali. Zdaj pa imamo!"

Kazen? Ampak za kaj?

Toleranca bi morala pomeniti sožitje in ne ignorance. Stopiti bi bilo treba s steklenih stolpov ugodja in pokazati, da nam je mar. Za druge in za drugačne.

Vredno bi si bilo večkrat pogledati v oči.


0 views