Search
  • Barbara Kuznik za VECER

Pečen krompirček za občutek normalnosti


Življenje se v Bruslju tokrat ni ustavilo prvič. Že novembra 2015, po terorističnih napadih v Parizu, je bilo mesto v tako imenovanem lockdownu pet dni. Zaprte šole, institucije, trgovine, ustavljen javni prevoz, na cestah pa namesto ljudi do zob oboroženi vojaki in policija.


Četudi ljudem negotovost, strah in občutek nemoči niso neznani, je to, kar se dogaja zdaj, nekaj povsem drugega. Grožnja je nevidna in tiha, a zato nič manj smrtonosna.


V lokalnem nakupovalnem središču sem pred nekaj dnevi na poti v trgovino doživela pravi stik z realnostjo. Morečo tišino, ki je nadomestila običajen vrvež okrog (zdaj zaprtih) butičnih trgovinic, je rezalo le pridušeno ječanje. Na tleh je sredi centra ležal gospod visoke starosti, z okrvavljenim obrazom, in nemočno poskušal vstati. Nedaleč stran je ležala bergla, na drugi strani vrečka s kruhom. Trije naključno mimoidoči smo mu poskušali pomagati, gospod pa nas je v sila dramatičnem tonu odganjal, češ da ga bomo še ubili! Z rešilcem so ga nato po hitrem postopku odpeljali v bolnišnico. Padec bo zagotovo preživel, okužbe s koronavirusom morda ne bo. Imel je prav. Tudi jaz zdaj ogrožam druge.


Nekaj manj kot 2000 evidentiranih primerov okužb v Belgiji, več kot 20 smrtnih žrtev (podatek 19. marca), od tega dobra polovica v Bruslju, pove, da je strah pred okužbo na mestu. Tudi tu je strah spremenil vsakdan, način dela, učenja, druženja in življenja.

Do 5. aprila bo bruseljska evropska četrt samevala, prometa v mestu, ki sicer slovi po neskončnih zastojih in kolonah vozil, je manj. Ulice so prazne, vsake toliko kakšen kolesar ali tekač, dostavljavci hrane in paketov, smetarji in nekaj tistih, ki morajo v trgovino. Med njimi še vedno zelo veliko precej starejših.


Restavracije in bari so zaprti, a nekateri kioski s pomfrijem naj bi po mestu še delovali. Pečen krompirček naj bi nadrealističnemu bruseljskem vsakdanu vendarle puščal nekaj normalnosti.

Običajno se naše življenje vrti zelo hitro, nepredvidljivo delo, dve šoli, ples, kitara, nenehno načrtovanje in usklajevanje. Zdaj smo prestavili v nižjo prestavo. Več je igre na vrtu, peke piškotov, vsakodnevnih kratkih sprehodov v dvoje, igranja in pogovorov. Šola doma poteka dobro, a ob nadpovprečni rabi digitalnih orodij in električnih naprav bi vsem skupaj v danih časih prišlo prav več uporabnih in varnih spletnih vsebin in predvsem boljša medijska pismenost. Delo od doma enkrat na teden je tukaj tudi sicer precej pogosta praksa, a je trenutno žongliranje med službo in domom izziv. Nekateri samozaposleni starši, vezani na projektno delo, smo v negotovosti. Lažje koordiniramo življenje doma, a smo v skrbeh, kako in kdaj bo šlo dalje?


Toplo sonce, ki smo ga v mestu čakali več mesecev, je sredi tedna na plan v bruseljske parke zvabilo več ljudi kot na kakšno lepo nedeljo. Belgijska vlada namreč kljub omejitvi gibanja še vedno priporoča aktivnosti na svežem zraku. A virologi in zdravstveni delavci so ogorčeni nad množicami na zelenih površinah in opozarjajo, da je to krizna situacija in ne počitnice. Epidemija pa da vrha še ni dosegla in da smo priča zatišju pred viharjem.


Prav v dneh, ko minevajo štiri leta od terorističnih bombnih napadov v Bruslju, nam postaja ponovno jasno, da življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo. A se bomo iz tega, upajmo, tudi vsi skupaj nekaj naučili.


Pismo iz Bruslja objavljeno v sobotni prilogi Večera (21.marca 2020)

1 view